Laissez-faire Cerarjeve vlade v ekonomske učbenike britanskih univerz

Vlada Mira Cerarja postavlja gospodarske precedense v svetu

Slovenija je fenomen. Britanski ekonomisti so si edini: nevmešavanje trenutne slovenske vlade si zasluži posebno poglavje v ekonomskih učbenikih 21. stoletja, saj gospodarstvu omogoča nemoteno delovanje, rezultati takšnega ne-vmešavanja pa so presenetljivo dobri. Gre za svojevrsten pojav, ki so ga imenovali “non-governing”, po naše, ne-vladje. Zaenkrat povezav med ne-vladjem in apolitičnimi volitvami še ne morejo z gotovostjo potrditi, se pa jim dozdeva, da bi fenomenaa utegnila iti z roko v roki.

David Begg, profesor ekonomije na Imperial College Business School in soavtor enega najbolj priljubljenih učbenikov za ekonomijo (Economics; Begg, Fischer, Dornbusch) je pojasnil: “Gre za svojevrsten laissez-faire, neintervencionizem, ko se vlada pravzaprav ukvarja sama s seboj ves čas, parlament ravno tako, in lahko začnemo v določenem trenutku govoriti celo o tako imenovani meta-vladi. Ne gre za brezvladje, ker vlada v ustavno-pravnem smislu obstaja, tudi parlament je izvoljen in ima mandat, a danes se denimo sedem ur ukvarjajo z odstopom ministra, ki je očiten že vsaj štirinajst dni. Kljub temu so vladajoči sprejeli zavestno odločitev, da bodo stvar razjasnili v podrobnosti in pojasnili maksimalno, ker samo tako lahko sami sebi preprečijo, pravzaprav fizično onemogočijo, odločanje o čemerkoli drugem, kar je za gospodarstvo blagodejno. To je vlada, ki v sedmih mesecih še ni uspela uskladiti niti tega, kdo in kaj sploh je.”

Begg pravi, da so o podobnem fenomenu govorili že pred leti v Belgiji, ki je bila brez vlade več kot eno leto, ko mandatar Elio di Rupo ni in ni mogel uskladiti koalicije. “A takrat je Belgija vendarle imela prehodno vlado z dokaj močnimi pooblastili, tudi institucionalni aparat je dokaj močan in neodvisen, zato so bili gospodarski učinki ne-vladja manjši, kot jih pričakujemo v Sloveniji.”